Kategorija: Nekategorizirano

Categories
Nekategorizirano

Rezbarstvo

Maruša Milharčič

Uvod

Rezbarstvo je oblikovanje lesa, s katerim poudarimo določen element, na primer na stavbi, skulpturi ali predmetum, največkrat namenjeno njegovi olepšavi. Razvilo se je že v predantični dobi. Praktično vsaka kultura ali civilizacija se je na neki točki srečala z lesom in njegovim obdelovanjem. Večina je potem naprej raziskovala in oblikovala v drugih, bolj obstojnejših materialih, saj lahko les dokaj hitro propade, če ni pravilno vzdrževan. Rezbarstvo je tesno povezano z leseno arhitekturo, ki je imela in ima še vedno tako uporaben kot dekorativen pomen. Ena od najstarejših poznanih lesenih skulptur na svetu, z rezbarskim okrasjem, je Šigirski idol. Izoblikovali so ga pred približno 11.500 let, na območju današnje Rusije.

Slika 1: Moderna skica Šigirskega idola z merilom in geometričnimi dekorativnimi detajli na vsakemu fragmentu

Jedro

Zgodovina rezbarjenja

Zgodovina rezbarjenja se razteza od prazgodovine do sodobnega časa. Umetniki so rezbarili in rezljali različne dele pohištva in notranje opreme, različne plastike, skrinje, uporabne predmete, kot je na primer jedilni pribor ter lepotne in okrasne predmete, na primer vrsto nakita. Les se ponovno masivno uporablja z razmahom krščanstva. V evropski umetnosti se je les uveljavil predvsem v zgodnjekrščanski umetnosti. Tu je bil velik del notranje opreme sprva narejen iz lesa, ki je bil največkrat pobarvan ali pozlačen. Iz lesa so bili oblikovani oltarji in oltarni okvirji, klopi in kipci, ki so bili skladno z različnimi umetnostno-zgodovinskimi obdobji tudi različno estetsko okrašeni in izrezljani.

Slika 2: Model za loški kruhek oziroma škofjeloške medenjake, ki jih je naredila Petra Plestenjak Podlogar

Na Slovenskem je bila obrt rezbarstva poznana že od srednjega veka. V 16. stoletju so se začeli pojavljati ateljeji rezbarjev. Ker je bila naša umetnost močno povezana s cerkvijo so bili naši umetniki velikokrat poleg rezbarjev tudi podobarji ali slikarji. Največkrat so upodabljali religiozna podobe v cekrvah. Vrhunec so naši umetniki dosegli v 17. stoletju s upodobitvijo zlatih okvirov, ki so takrat spremenili estetski vtis cerkva, kot so ga pri nas poznali. Od renesanse so baroka v 18. stoletju z vrhom v bogati opremi cerkva na Štajerskem.

Na slovenskem ozemlju je delovalo dobro število rezbarjev že od 16. stoletja naprej. Ta obrt oblikovanja in okraševanja lesa se je prenašala iz roda v rod. Eden prvih poznanih rezbarjev na Slovenskem je bil Ivan Albetral iz 16. stoletja. Med pomembnejše rezbarje na naših tleh spada Maks Bergant. Njegovo najbolj znano delo je oltarni okvir v cerkvi na Brezjah. Bil je v dobrem prijateljskem odnosu z Jožetom Plečnikom, ki mu je pri ustvarjanju in oblikovanju cerkvenih elementov tudi svetoval. Naredil naj bi tudi okvir za ogledalo, katerega so podarili Josipu Brozu Titu. Danes je pri nas veliko rekreativnih rezbarjev, ki izhajajo predvsem iz starejših generacij.

Slika 3: Oltar v kapeli Marije Pomagaj v Brezjah, najbolj znano delo umetnika Maksa Berganta

Tehnike oblikovanja

Pri rezbarstvu obstaja več metod dela in slogov oblikovanja. Obrt lahko tematsko delimo na rezbarjenje ornamentov, karikatur, ikon, prizorov iz življenja, portretov in rastlinskih ter živalskih motivov, rezbarjenje funkcionalnih predmetov in še.

Metode oziroma smeri dela se razlikujejo glede na njihovo težavnost, tehniko dela in želen končen rezultat. Tu je nekaj najpogostejših tradicionalnih tehnik rezbarjenja, ki sem jih razdelila v nekaj skupin:

  • geometrijski elementi. Ta tehnika je najbolj priporočena za začetnike, saj s simetrijo in ponavljanjem ustvarjajo preproste, vendar lepe oblike. Najpogosteje so ti vzorci v obliki mandal;
  • reliefno rezbarjenje. V to skupino spadajo nizka, kjer je globina podlage plitka, visoka, kjer iz podlage izstopa približno polovica motiva in slepa reliefna rezbarija, to je rezbarjenje z neobrezanim ozadjem in visokim reliefom vzorca. Slednja se uporablja predvsem za okrasitev pohištva;
  • kiparsko rezbarjenje. Motiv je v večjem delu ali v celoti ločen od ozadja. Je najbolj tridimenzionalna tehnika;
  • pozitivni in negativni vzorec. Tu gre za to, kako se lotimo izdelave nekega motiva. Pri prvem se izrezuje ozadje motiva, torej motiv izstopa iz podlage. Pri drugem pa se izrezuje motiv sam, in je pod nivojem podlage. Utori ustvarjajo sliko na ravnem ozadju. To tehniko imenujemo tudi ravna oziroma konturna nit;
  • rezljanje. Ponavadi gre za izdelavo majhih predmetov ali motivov, ki imajo veliko detajlov;
  • odprta rezbarija. Je „čipkasto“ rezbarjenje, kjer se med oblikami popolnoma izreže ozadje. Motivi so največkrat rastlinski ali geometrični ter običajno simetrični. Končni izdelki so zelo zračni, ponavadi pritrjeni na neko podlago. Še danes se uporablja za dekoriranje robov hiš, oken, teras.
Slika 4: Primer odprte rezbarije, kot dekoracija okoli okna

Pripomočki in orodja

Za obdelavo lesa in rezbarjenje potrebujemo različna orodja in pripomočke. Med najbolj uporabljenimi so rezbarski nožki, ki se uporabljajo za vrezovanje, rezanje in glajenje lesa. Rezbarska dleta se uporabljajo za rezbarjenje vdolbin, krogov in krivulj. Obstaja veliko velikosti in širin dlet ter nožkov, za različno velike projekte. Če obdelujemo večje kose lesa, je zelo priročna tudi motorna žaga, s katero odstranimo večje kose materiala. Med rezbarske dodatke spadajo različna potezna rezila, kladiva in ročaji za dleta. Nepogrešljiva je tudi oprema za ostrenje rezbarskih nožkov in dlet.
V modernem času pa rezbarji posegajo po mehaniziranih pripomočkih, ki omogočajo lažjo in hitrejšo obdelavo lesa. Najbolj uporabljena sta električni vrtalnik in rezkalni stroj. Stroji so računalniško vodeni in lahko zato določene motive obdelajo hitreje in natančneje kot človeška roka.

Slika 5: Zbirka ročnega rezbarskega orodja (od leve proti desni): noži za vrezovanje, dolbilni nož, dleta, nož žličar, rezbarsko kladivo

Izbira lesa

Velik del priprave na rezbarjenje je izbira lesa. Izbira lesa je zelo pomembna glede na naš končni motiv, kakšen je namen našega izdelka ter kje bo ta postavljen. Les se razlikuje glede na trdoto, strukturo niti, barvo, kar vse vpliva na postopek izdelave in končni videz izdelka. Trde vrste lesa, na primer bukev, hrast, mahagoni, hruška je težje oblikovati, vendar pa ima na koncu lepši lesk in daljšo življenjsko dobo. Mehkejše vrste lesa, med katere spadajo lipa, borovka, breza, bor pa lažje obdelujemo, vendar je les bolj nagnjen k poškodbam.
Pri rezbarjenju, še posebej trših vrst lesa, je pomembno, da rezbarimo prek ali vzdolž strukture, torej v smeri poteka niti in strukture lesa. V nasprotnem primeru, se nam lahko zgodi, da se les trga in lomi, kar lahko uniči našo končno podobo.

Zaščita izdelkov

Ko je izdelek iz lesa zaključen, ga je potrebno zaščititi. Uporabimo lahko različna naravna olja, kot sta laneno ali orehovo olje. Za notranje rezbarije je primerna uporaba voska za zaščito. Danes pa je večina izdelkov prebarvana ali premazana z različnimi zaščitnimi laki, ki omogočajo dolgo obstojnost tudi v zunanjih vremenskih razmerah. Ti izdelki ščitijo umetnine pred umazanijo, vlago in jim dajejo sijaj. Če rezbarske izdelke pravilno vzdržujemo, je lahko njihova življenjska doba zelo dolga.

Les je največkrat uporabljen material za rezbarjenje, zato sem govorila predvsem o njegovi obdelavi. Vendar se lahko izdelke rezbari tudi iz živalskih kosti, slonovine, ledu in drugih materialov, na primer kovancev, zelenjave (noč čarovnic) ali celo kamna.

Zaključek

Rezbarjenje je stara obrt z veliko zgodovine. Obdelovanje različnih materialov z estetskim namenom, sega že v prazgodovino. Včasih so bili iz lesa izdelani predvsem vsakdanji uporabni premeti, kot so na primer žlice in posodje, danes pa ima rezbarstvo večinoma dekorativen namen. Lepše okrašeni in izrezljani predmeti so nakazovali družbeni status in premoženje. Rezbarjenje je v zgodovini povezano z različnimi verovanji in kulturami, še posebej s pojavom krščanstva. Obrt se je prenašala iz roda v rod in se ohranila vse do danes. V modernem času umetniki poleg tradicionalnih tehnik posegajo tudi po modernejših mehaniziranih orodjih, ki omogočajo hitrejšo izdelavo izdelkov, vendar je, ne glede na to, vsak izdelek unikaten.

Povzetek v angleščini

Carving is the shaping of the wood, most often intended to beautify it. Carving has historically developed since prehistoric times. It is closely associated with wooden architecture, which had and still has as a decorative purpose. The artists carved various pieces of furniture and interiors, various plastics, chests, useful objects such as basic cutlery, and beauty and decorative items such as a variety of jewelry. In European art, wood established itself primarily in early Christian art. There are several techniques and styles in carving. Thematically, they can be divided into: carving of ornaments, caricatures, icons, scenes from life, portraits and plant and animal motifs, carving of functional objects and more. We need various tools and accessories for woodworking and carving. Among the most used are carving knives and carving chisels. In modern times, however, carvers resort to mechanized tools. Nevertheless every work of art is unique.

Viri

Besedilni viri

Slikovni viri

  • Slika 4: Izberite sami, izdelajete in namestite okenske okvirje za okna. Naredite si sami lesene ozrezljane ploščice za okna Kako narediti vzorce iz plošč iz kosov. Surgical-tools. [slika]. [20. 12. 2020; 16:09]. Dostopno na spletnem naslovu: https://i0.wp.com/bouw.ru/userfiles/75_28.jpg.